Geografsko potepanje po Občini Sveti Jurij ob Ščavnici
"Nekoč je živela slepa grofica, ki je obljubila, da bo v zahvalo za ozdravitev dala sezidati cerkev. Ko je res ozdravela, je začela iskati kraj, kjer bo stala cerkev. Vsak dan je na istem mestu, med dvema lipama, videla belega golobčka. In prav tam je zapovedala gradnjo cerkve. Ker pa ji je zmanjkalo denarja, so na pomoč priskočili domačini in tako je na Stari Gori zrasla cerkev Svetega duha." S to legendo se je začelo sobotno potepanje skupine geografov in ljubiteljev narave po Občini Sveti Jurij ob Ščavnici, ki ga je organiziralo Društvo geografov Pomurja. Prva točka našega ogleda je bila omenjena cerkev, ki se ponaša z bogatimi baročnimi oltarji in freskami ter drugimi najstarejšimi orglami v Sloveniji. Med številnimi kipi svetnikov ima svoj prostor v cerkvi tudi Sveta Lucija, zavetnica slepih. Naključje? Morda pa je legenda vendarle resnična...
Po ogledu cerkve nas je predsednica tamkajšnjega turističnega društva popeljala v nekdanjo vaško šolo, kjer je društvo uredilo muzej kmečkega orodja. Skozi zbirko smo lahko občutili, kako trdo je bilo življenje preprostega kmečkega človeka še pred nekaj desetletji, a tudi to, kako je bil iznajdljiv. Kot primer naj navedem leseno posteljo, pokrito z lesenim pokrovom, ki je čez dan lahko služila kot miza, zvečer pa so pokrov odprli in dobili posteljo, v katero sta se namestila gospodar in gospodarica. Običajno je postelja imela tudi predal, ki so ga zvečer odprli, da so v njem prespali še otroci. Mnogo v muzeju razstavljenih predmetov je v uporabi še danes, le da sta razvoj znanosti in tehnologije naredila svoje, izdelki so tako predsvem iz drugačnega materiala ter dodelanih oblik.
Posebna znamenitost obiskanega kraja je tudi mlin na veter. Mlin iz hrastovega lesa so postavili domačini z namenom, da bi v zavest ljudi priklicali ljubezen do dediščine. Mlin si je možno ogledati tudi od znotraj, ob posebnih priložnostih pa se obiskovalcem ponazori tudi njegovo delovanje. Ob zadostni jakosti vetra seveda.
Po zaključku ogledov glavnih znamenitosti Stare Gore smo se zbrali na klopci, ob letu 2005 s pomočjo Heliosovega sklada obnovljenega vaškega vodnjaka, ter se okrepčali z dobrotami iz nahrbtnika. Pred nami je bil namreč drugi del potepanja, ki je od nas zahteval nekoliko več energije, katere pa nam v prečudovitem sončnem in za ta letni čas precej toplem vremenu nikakor ni primanjkovalo.
Razdelili smo se v tri skupine ter z delovnimi listi in kompasi v rokah krenili na orientacijski pohod Stara Gora - Blaguš. Na poti smo s pomočjo vaj ponovili nekaj osnov kartografije, orientacije v naravi, zelo prav pa nam je prišla tudi metoda opazovanja, saj so naloge od nas zahtevale prepoznavanje posameznih tako naravno kot tudi družbenogeografskih elementov pokrajine. Seveda pa ni bilo dovolj, da smo posamezne elementi prepoznali v pokrajini, potrebno jih je bilo tudi razložiti ter opisno primerjati. Na potepanju skozi vasi Stara Gora, Ženik in Brezje smo tako na prisojnih pobočjih opazovali številne vinograde, na položnejših predelih pa se razprostirajo njive, ki se na manj ugodnih legah nemalokrat zaraščajo. Reliefno razgiban videz pokrajine še dodatno popestrijo območja poraščena z gozdom, ki pa je v precejšnji meri izkrčen. Opazovana naselja so tipična vaška naselja od koder se ljudje postopno izseljujejo, neugodne naravne razmere omogočajo preživetje le največjim kmetijam, ki pa jih na tem območju praktično ni, zato si prebivalci del dohodka zagotovijo z zaposlitvijo v bližnjih zaposlitvenih središčih Ljutomer in Gornja Radgona.
Če ste mislili, da panonska hiša obstaja le še kot maketa v pokrajinskem muzeju v Murski Soboti, ste se zmotili. Na Stari Gori in v okoliških vaseh jih je namreč kar nekaj, žal pa jih je že načel duh časa. Na posameznih odkrušenih delih je marsikje lepo razviden značilen gradbeni material: slama povezana z blatom. Edini sodobnejši element tovrstnih hiš je kritina, slamnate strehe so namreč zamenjali sodobnejši materiali. Našo pozornost je še posebej pritegnila s tablico opremljena hiša s črno kuhinjo. Žal pa si njene notranjosti nismo mogli ogledati, razlog več torej, da se še kdaj vrnemo.
Orientacijski pohod, ki smo ga zaključili pri Lovskem domu na Blagušu, kjer smo pregledali rešitve nalog in tako dobili zmagovalno skupino, je primeren tudi kot terensko delo v okviru pouka geografije. Učni listi ter številne označbe v naseljih učencem oziroma dijakom omogočajo opazovanje geografskih pojavov in procesov neposredno v okolju, kar je nenazadnje tudi eden izmed ciljev pouka geografije. Podoben orientacijski pohod vsako leto v okviru terenskega dela iz geografije izvedejo tudi dijaki Gimnazije Franca Miklošiča v Ljutomeru.
Potepanje smo nadaljevali po gozdni učni poti na Blagušu, kjer nas je Franci z ustrezno strokovno razlago vodil po posameznih postajah. Takoj na prvi postaji smo lahko videli, kako se je narava poigrala in ustvarila bor v obliki žirafe, ki je postal simbol gozdne učne poti in se pojavlja na vseh oznakah. Med sprehodom po gozdu smo lahko opazovali spreminjanje sestave gozda, bolj ko smo se približevali potoku, več je bilo vlagoljubnih drevesnih vrst. Spregovorili smo tudi o gospodarjenju z gozdom ter posledičnem izginjanju avtohtonih vrst, ki pa jih gozdarji v zadnjih desetletjih ponovno zasajajo. Med drugim smo si ogledali tudi stoletno smreko, lisičji brlog, ustavili pa smo se tudi ob izkopanem profilu prsti, kjer smo ugotavljali ali so posamezni horizonti pravilno označeni ter tako ponovili tudi osnove pedogeografije.
Pot nas je nadalje vodila do bližnjega centralnega naselja Sveti Jurij ob Ščavnici, ki je marsikomu poznano pod imenom Videm ob Ščavnici, tako se je namreč naselje imenovalo v preteklosti. V središču naselja nam je Franci na kratko predstavil zgodovino kraja, iz katerega izhaja kar nekaj znanih slovencev, naj na tem mestu omenim le dva, Edvarda Kocbeka in Antona Korošca. Seveda pa smo si naselje ogledali tudi z vidika geografskih značilnosti in procesov, ki so se v naselju odvijali v preteklosti in se odvijajo še danes. Naselje ima osnovne funkcije centralnega naselja kot so občina, pošta, banka, osnovna šola, avtobusna postaja, nima pa nobenih industrijskih obratov, zato nudi prebivalcem naselja in okoliških vasi le skromne možnosti za zaposlitev. Kljub nenehnemu zmanjševanju števila prebivalcev naselja daje domačinom nekaj upanja, po dolgih letih negativnega, lansko leto ponovno pozitiven naravni prirastek.
Zadnja točka našega programa je bil ogled struge reke Ščavnice. V preteklosti so se v Ščavniški dolini izvajale številne melioracije, ki so omogočile kmetovanje na tem območju. Ob tem so kanalizirali Ščavnico v katero se stekajo številni melioracijski jarki ter tako pospešili odtok vode. Za primerjavo smo si ogledali s sonaravnimi metodami vzdrževan stari del rečne struge s številnimi meandri, kjer se voda bolj ali manj zadržuje v rečnih rokavih, rečne brežine so skrbno urejene, speljanih je tudi nekaj sprehajalnih poti, v turistične namene pa je postavljenih tudi nekaj miz in klopi. Le nekaj deset metrov stran se stara rečna struga izlije v preteklosti regulirano strugo reke Ščavnice, ki je skorajda povsem izravnana in kjer se hitrost rečnega toka močno poveča.
Potepanje smo zaključili na izhodišču naše poti - na Stari Gori, kjer so nas domačini pogostili s pristnim domačim vinom in nam ob prijetnem klepetu zaupali še marsikatero zanimivost kraja ter nam tako še bolj približali izčrpno in s pravo mero strokovnosti predstavljeno pokrajino na prehodu Slovenskih goric v Ščavniško dolino. In verjemite, tudi v domači Pomurski regiji imamo prečudovito pokrajino s številnimi naravnimi in kulturnimi znamenitostmi, za katere pa mnogi sploh ne vemo. Zmeraj nas namreč vleče v oddaljene kraje saj mislimo, da domačo pokrajino dobro poznamo, kar pa žal ne drži. Zato smo se v Društvu geografov Pomurja odločili, da bomo v prihodnosti na enodnevnih potepanjih postopno spoznavali domačo regijo in današnja ekskurzija je bila prva v okviru omenjenih potepanj. Vabljeni torej, da se nam na prihodnjih potepanjih pridružite tudi vi!
Pripravili: Mateja Rožman in Tatjana Kikec
