Popotovanje po Vzhodni Afriki

V petek, 20. novembra 2009, smo se člani Društva geografov Pomurja, društva Tim mlin Beltinci in ostali geografi po duši, zbrali na že 21. grajskem večeru v Beltinskem gradu. Strokovno in potopisno predavanje o Vzhodni Afriki je pripravil Boris Ferk.

Foto: T. Kikec

Potovanje smo začeli v prestolnici Kenije. Nairobi je eno najlepših in modernih afriških mest, z najsodobnejšimi stavbami, parki in večnim vrvežem, ki smo ga hitro zapustili in se podali na safari.
Za ogled naravnih parkov najamemo kombi z vodičem, ki nas odpelje skozi sušno savansko pokrajino, mi pa se brezskrbno predamo užitkom opazovanja divjih živali v naravnem okolju. Pot nas vodi skozi park Nakuru, ki leži severozahodno od Nairobija, in park Masai Mara, ki leži jugozahodno od Nairobija in se nadaljuje v Tanzanijski Serengeti. Ob zanimivih anekdotah predavatelja nas na številnih fotografijah spremljajo pelikani, marabuji, hijene, pavijani, flamingi, žirafe, bivoli, nosorogi, gnuji, hijene, sloni, levi, gepardi, noji, zebre, ...Pri "velikih pet" (slon, nosorog, bivol, lev in leopard) pogrešamo le leoparda ...

Foto: B. Ferk 

Masai Mara? Seveda, ozemlje Masajev. Mara je reka.
Moja prva misel je bila Bela Masajka, knjiga in film o prepletanju dveh popolnoma različnih kultur, zgodba, ki je zaživela zaradi ljubezni ...

Foto: B. Ferk

Raziskovanje Vzhodne Afrike nadaljujemo z ogledom vasi lokalnega plemena Masajev. Predavatelj nam spet skozi množico fotografij zelo nazorno približa njihov način življenja. Glavna skrb Masaja je vzreja živine. Imajo se za varuhe vseh krav na svetu in zato Borisa radovedno sprašujejo o kravah v Sloveniji, ali jih ima doma, koliko so vredne... Hiše Masajev so zgrajene iz kravjekov, gradijo pa jih ženske. Ženske opravijo večino del, moški so varuhi in bojevniki. Fante pri 14-tih letih še vedno obrezujejo, nato živijo naprej sami, vse dokler se ne poročijo. Ko ženske postanejo žene in mame jim obrijejo glave. Vse do danes ostaja pleme prepoznavno po svoji kulturi oblačenja, ki jo zaznamuje rdeča barva in pisano okrasje okoli vratu in skozi ušesa.

Foto: B. Ferk

Po razburljivem safariju se odpravimo na otok Lamu, ki se nahaja na severnem delu Kenijske obale v Indijskem oceanu. Otok Lamu je drugačen svet. Ženske odete v črno, moški v belo in mošeje nam dajejo vedeti, da smo v muslimanskem delu Kenije. Pod oknom Borisovega hotela se verniki zbirajo k molitvi, na ozkih ulicah osli prevažajo tovor in na obali starodavne jadrnice čakajo veter ...V starem mestu opazimo osupljive arabske zgodovinske stavbe, zgrajene iz koral in tamkajšnjega lesa mangrov. Poseben vtis naredijo vrata, ki so lepo obdelana in okrašena, kar kaže na Svahilijsko kulturo. "Swahili" so mešanica Arabcev in Bantu domačinov iz Kenije in otok Lamu je njihov dom. Zaradi oddaljenosti otoka in redkih turistov, je življenje vse do danes ostalo skoraj nespremenjeno, kar mu daje še dodaten čar.

Foto: T. Kikec

Naše potovanje se nadaljuje skozi Tanzanijo, kjer so ljudje v primerjavi s Kenijci manj samozavestni. Glede hrane nam ni potrebno skrbeti, saj domačini mimoidočim ponujajo hrano in pijačo skoraj na vsakem koraku. Revščina je velika ...

Zadnja postojanka na našem potovanju po Vzhodni Afriki je otok Zanzibar, ki ga imenujejo tudi otok začimb. Dolga stoletja pa je bil otok tudi glavna postojanka za prevoz sužnjev iz celine v ostali svet. Zanzibar je v celoti islamski, na ulicah opažamo večinoma moško populacijo, higiena je slaba. Otok kaže nekaj arhitekturnih podobnosti z otokom Lamu. Spet se srečamo s Svahilijsko kulturo in s pozornost zbujajočimi vrati z različnimi motivi. Domačini so prijazni in dobrodošli smo, kamorkoli se odpravimo. Zato si ogledamo šolske prostore in se pozabavamo na poroki ...

Foto: B. Ferk

Domačinke so si svoje "vrtičke" uredile kar v morju. Obalni deli morja so namreč polni količkov, ki štrlijo iz vode. Ko se voda odmakne (oseka), ženske na količke privežejo travo in jo pustijo, da zori. Nato jo nesejo na obalo, posušijo in prodajo Japoncem in Kitajcem (za kozmetiko). Moški se ukvarjajo z ribolovom in lovom na hobotnice, ki jih iščejo na bližnjih koralnih grebenih.
Zanzibar je otok s turkizno zelenim morjem in belim peskom na plažah. Užitkom in sončnim žarkom se tudi Boris ni mogel upreti, vendar pa je na otoku odkril in videl še mnogo več. In ravno ta nedotakljivost, pristnost in stik z domačini je tisto, kar pusti največji vtis.

Foto: B. Ferk

Za zaključek nam je predavatelj izbral še nabor najlepših fotografij iz potovanja.
Tiha glasba je napolnila prostor in s svojim ritmom čudovito spremljala dogajanje na platnu. Ob pogledu na otroške oči občutim mravljinčenje ... Opazim skromnost, in hkrati zadovoljstvo, ki ga v očeh zahodnih otrok doživim redko ...

Pripravila: Natalija Gostonj